Glagolska vezljivost

Vezljivost/valenca je sposobnost glagola, da vzpostavi vezljivostno/valenčno polje z naborom delovalnikov/aktantov. Delovalnike pa vzpostavlja osebna glagolska oblika.

Kadar glagole postavimo v stavek, imajo ob sebi dopolnila: izvemo, kdo je dejanje storil, komu ga je namenil, s kom ali čim je dejanje storil ipd. Ta lastnost glagolov se imenuje glagolska vezljivost ali valenca.

Poznamo več vrst dopolnil. Glagoli, ki predvidevajo ob sebi osebek (dopolnilo v imenovalniku), so osebni (Mirko telefonira.), vsi drugi so brezosebni. Taki so glagoli, ki zaznamujejo vremenske (Grmi. Sneži.) ali fiziološke pojave (V grlu me stiska.).

Poznamo vezljive in nevezljive glagole. Nevezljivi so npr. tisti, ki zaznamujejo vremensko dogajanje (Sneži. Grmi. Dežuje.) ali fiziološke pojave (V grlu me stiska.). Pri vezljivih pa ločimo levo in desno vezljivost. Levo vezljivi so neprehodni glagoli, ki ob sebi ne predvidevajo oziroma nimajo predmeta (Sosed spi. Mirko telefonira.), desno vezljivi so prehodni (Sosed piše pismo.), prehodni so tisti glagoli, ki imajo ob sebi tudi druga dopolnila, dejanje prehaja na predmet.

Dovršni glagoli imajo manj vezljivostnih mest. Če nedovršnemu glagolu dodamo predpono, dobimo dovršni glagol (barvati – pobarvati). S tem zmanjšamo število vezljivostnih mest: barvati po lesu – pobarvati les.

Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.