Glagolska vezljivost

Vezljivost/valenca je sposobnost glagola, da vzpostavi vezljivostno/valenčno polje z naborom delovalnikov/aktantov. Delovalnike pa vzpostavlja osebna glagolska oblika.

Kadar glagole postavimo v stavek, imajo ob sebi dopolnila: izvemo, kdo je dejanje storil, komu ga je namenil, s kom ali čim je dejanje storil ipd. Ta lastnost glagolov se imenuje glagolska vezljivost ali valenca.

Poznamo več vrst dopolnil. Glagoli, ki predvidevajo ob sebi osebek (dopolnilo v imenovalniku), so osebni (Mirko telefonira.), vsi drugi so brezosebni. Taki so glagoli, ki zaznamujejo vremenske (Grmi. Sneži.) ali fiziološke pojave (V grlu me stiska.).

Poznamo vezljive in nevezljive glagole. Nevezljivi so npr. tisti, ki zaznamujejo vremensko dogajanje (Sneži. Grmi. Dežuje.) ali fiziološke pojave (V grlu me stiska.). Pri vezljivih pa ločimo levo in desno vezljivost. Levo vezljivi so neprehodni glagoli, ki ob sebi ne predvidevajo oziroma nimajo predmeta (Sosed spi. Mirko telefonira.), desno vezljivi so prehodni (Sosed piše pismo.), prehodni so tisti glagoli, ki imajo ob sebi tudi druga dopolnila, dejanje prehaja na predmet.

Dovršni glagoli imajo manj vezljivostnih mest. Če nedovršnemu glagolu dodamo predpono, dobimo dovršni glagol (barvati – pobarvati). S tem zmanjšamo število vezljivostnih mest: barvati po lesu – pobarvati les.

Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.

 

 

MOJ ali SVOJ

Pogosta napaka je tudi napačna raba zaimkov moj in svoj.

V večini primerov ju uporabljamo logično in spontano, a se včasih znajdemo v dilemi.
Na srečo obstajajo enostavna pravila in ko si jih enkrat zapomnimo, pri tvorjenju besedil ne bomo imeli težav, saj si bomo lahko s pravili pomagali tudi pri najtežavnejših primerih.

Zaimek MOJ

Zaimek moj izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča (moj stol, moje kolo, moja sestra).

Zaimek SVOJ

Zaimek svoj pa izraža svojino osebka (to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo sobo; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo).

Preprosto

Zaimek svoj uporabimo vedno, kadar je osebek v konkretnem stavku jaz (pomagamo si lahko s tem, da besedo v mislih kar dodamo na začetek stavka). V nasprotnem primeru uporabimo zaimek moj.

Gledam svoj avto.    ßà To je moj avto.

Še preprosteje
Kadar smo v dilemi, si lahko pomagamo tudi z vstavljanjem besede lasten, kajti v stavkih, kjer lahko besedo moj oz. svoj nadomestimo z besedo lasten, je v osnovi ustrezno uporabiti obliko svoj.


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali. 

KI ali KATERI

Pri lektoriranju besedil pogosto naletim na neustrezno rabo veznika ki in oziralnega zaimka kateri.  

Kaj o rabi povedo priročniki?

V skladu s Slovensko slovnico velja pravilo, da oziralni zaimek ki uporabljamo v vseh sklonih, kateri pa načeloma le:

• v zvezah s predlogi (Moški, o katerem sem ti pisala ...),
• za izražanje svojilnosti/pripadnosti v rodilniku (Zaposleni, katerega naloge so znane),
• za izogibanje nejasnostim, dvoumnostim (Oče mojega sodelavca, kateri je zdaj v Kranju (če rečemo oče mojega sodelavca, ki je zdaj v Kranju, ni nujno jasno, na koga se ki nanaša — na očeta ali na sodelavca).

V vseh drugih primerih Slovenska slovnica rabo kateri označuje kot zastarelo.

Načeloma je tako, da v običajnih besedilih večina bralcev zaznava neustrezno rabo besede kateri samo v imenovalniku in tožilniku.

Pri nas uporabljamo tehnologije, katere zagotavljajo optimalno proizvodnjo.
V rodilniku, dajalniku, mestniku in orodniku pa se pogosteje zaplete, saj se bralcem in tvorcem besedil pogosto zdita ustrezni obe različici.

Narobe: To je moški, kateri mi je všeč.  
Prav: To je moški, ki mi je všeč.

Zaimek čigar, s katerim je prav tako moč izražati svojino, a izključno pri samosatalnikih moškega spola, ki zaznamujejo moško osebo.

Študent, čigar diplomska naloga je nagrajena.

V množini pa čigar ne moremo uporabiti:
Študenti, čigar diplomske naloge so nagrajene.

V tem primeru je pravilna oblika:
Študenti, katerih diplomske naloge so nagrajene.


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.
 

 

Zapisovanje imena in priimka

Po slovenskem pravopisu rojstno ime vedno zapišemo pred priimkom:

Ime Priimek, in ne Priimek Ime.

Le izjemoma stoji priimek pred imenom (npr. v abecednih seznamih), v takih primerih

besedi ločimo z vejico: Priimek, Ime.

 

 

O skladnjanju imen in priimkov

Pri poslovnih dopisih in tudi sicer pogosto naletimo na napačno sklanjanje imen in priimkov, čeprav so pravila jasna in enostavna.

 

Moška imena in priimki

Moška imena in priimke vedno sklanjamo.

Tine Košir – Tineta Koširja

 

Najpogosteje težave povzročajo moška imena na -o in -a, saj pogosto zasledimo sklanjanje s podaljšano končnico (npr. Marko – Markota, Miha – Mihata, Luka – Lukana).
Ustrezno je namreč sklanjanje z naslednjimi obrazili:

Marko – Marka – Marku – Marka – o Marku – z Markom 

Miha – Mihe – Mihi – Miho – o Mihi – z Miho (m)

Kadar smo v dilemi, kako se sklanja prav si lahko na spletu pomagamo tudi s PREGIBNIKOM AMEBIS BESANA, ki ga najdemo na spletu.

Ženska imena in priimki
Ženskih priimkov načeloma ne sklanjamo, imena pa.

Tonja Hvale – Tonje Hvale

Kadar se ženski priimek konča na -a, ga lahko tudi sklanjamo:

 Anja Slana – Anje Slane


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.

 

 

VEJICA PRED IN

Vejica ne stoji samo pred ki, ko, ker, da, če, kot so nas naučili v osnovni šoli, njena raba je precej bolj zapletena in marsikomu povzroča veliko
težav. Še posebej težko si zapomnimo, da stoji v nekaterih primerih vejica tudi pred in, čeprav smo si iz šole zapomnili drugače.

Vejice pred in ne pišemo, ker ta veznik najpogosteje povezuje priredne dele povedi. Vendar pa vejico pred IN pišemo, kadar:

1. uvajamo pojasnilo z veznikom in sicer, to se pravi ali in to:

Vrne se pozno, to je zvečer.
Vrne se pozno, to se pravi zvečer.
Vrne se pozno, in sicer zvečer.

2. je pred veznikom IN odvisnik ali vrinjeni stavek:

Rekel je, da se bo vrnil, in se poslovil.

3. veznik IN stoji skupaj s podrednim veznikom (če, ko) :

Prideva sama, in če bo le mogoče, pripeljeva še mamo.



Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali. 

  

OKRAJŠAVE

Okrajšave so dogovorjene okrajšane besede, ki jih pišemo z malo začetnico in piko.

Krajšanje besed pripomore h gospodarnejši rabi jezika. Kadar uporabljamo neustaljene krajšave, jih moramo na začetku besedila ustrezno pojasniti.

 

Dediščina feničanske  kulture je tudi eno največjih odkritij v zgodovini – abecedne pisave. Feničani so okoli leta 1000 pr. n. št. klinopis izpopolnili in razvili feničanski  črkopis, v katerem je vsak znak označeval le en glas, vendar na začetku brez znakov za samoglasnike; te so dodali Grki, ko so v 9. stoletju pr. n. št.  prevzeli feničansko pisavo, od Grkov so jo nato prevzeli Rimljani in tako je postala temelj današnje pisave.

Ste opazili? Med pr. n. št., kar je okrajšava in pomeni pred našim štetjem, so obvezni presledki. S presledki pišemo tudi: t. i., d. d., t. l., d. o. o. ...

Kadar gre za zloženke, pa med njimi ne pišemo presledka: l.r. (lastnoročno), lit.zg. (literarnozgodovinski), rim.kat. (rimskokatoliški) ...

Pišemo jih tudi z vezajem, če je tako pisana neokrajšana beseda: rus.-slov. (rusko-slovenski) ...

Nekatere okrajšave za več besed pišemo skupaj, brez vmesne pike, kot so: itd., etc., ipd., npr., tj.

 

Brez pike se pišejo tudi okrajšave in simboli za mere (npr. cm, cm/s, mm, o/m, min, sek). Pri teh velja omeniti presledek pred njimi. Nikoli jih ne zapisujemo skupaj s številko, ampak je med številko in simbolom vedno presledek: 5 cm, 4 min ...

Za okrajšavami posameznih besed se piše neskladenjska pika, zato okrajšav praviloma ne sklanjamo.

Zanimiva je okrajšava gospa - ga. Ta pri sklanjanju spreminja obliko: ga., ge., go. ...
Pokličite go. Andrejo Kovač / Izročite pošto ge. Sonji Petek.

Izogibajte se različnim neustrezno tvorjenim okrajšavam, kot so gos., gosp. in podobno.

In še to: če je okrajšava na koncu stavka, za njo ne napišemo še ene pike.


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali. 

 

Kakšna je razlika med SSKJ in pravopisom?

Slovar slovenskega knjižnega jezika je opisovalen in razlagalen slovar.
Slovenski pravopis je predvsem predpisovalen slovar, saj predpisuje normo za slovenski knjižni jezik oziroma pravilen zapis in izgovor slovenskega knjižnega jezika.
pravopis -a m
Navadno v posebni knjigi objavljeno besedilo, sestoječe iz pravil in slovarja. Namenjen je široki rabi vseh, ki se izražajo v knjižnem jeziku. V pravilih so podana obvestila o rezultatih pravopisja, v slovarju pa so navedene besede (in besedne zveze), v katerih so se ta pravila uveljavila, pa bi se jezikovni uporabnik zoper njih lahko pregrešil. – Sopom. ortografija (Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, 1992)

LASTNOST PRAVOPISNEGA PREDPISA
Predpis je plod dogovora med pišočimi, je za vse obvezen. Pravopis mora izhajati iz jezikovnega sistema, mora biti praktičen, uporaben.
Predpis povezujemo le z normo (ne pa s kodifikacijo) SKJ, ne za narečja, sleng, vse splošno mora biti uporaben, uporabniku čim bolj ugotovljiv, pravopis najbolj jezikoslovno opisan in tudi predpisan. Torej bodite pozorni pri uporabi in sklicevanju. SSKJ besede razlaga, tudi take, ki jih pravopis označuje kot neustrezne.

Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.  
 

ČUDI ME ali PRESENEČA ME

Med pogostimi jezikovnimi napakami je uporaba neprimernih jezikovnih sredstev.

Glagol čuditi pogosto srečamo v nepravilnih zvezah tipa čudi me, verjetno pod vplivom hrvaščine oziroma srbščine (čudi me) ali nemščine (es wundert mich).

V slovenščini ima ta glagol ob sebi vedno prosti morfem se, predmet ob njem pa stoji v 3. sklonu/dajalniku:

čudim se ti – komu ali čemu se čudim – tebi, ti

čudim se odgovoru – komu ali čemu sečudim – odgovoru

Glagol čuditi se se torej nanaša na osebo, ki se čudi, ki jo nekaj preseneča.
Če hočemo postaviti v ospredje to, kar je začudenje/presenečenje spodbudilo, pa moramo uporabiti drug glagol – glagol presenečati:
ti me presenečaš, tvoje neznanje me preseneča.

Zveza čudi me je v pravopisu označena s črno piko, torej nepravilna, SSKJ pa jo označuje kot
neustaljeno. Zato si velja zapomniti razliko:

čudim se komu ali čemu in kdo ali kaj me preseneča.


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.
 

V kolikor, v primeru ...

Eno od načel dobrega sporočanja je jedrnatost. To pomeni, da ne opisujemo na dolgo in široko, če lahko povemo jasneje na kratko. To tudi pomeni, da se izogibamo rabi pomensko izpraznjenih fraz, ki ne prispevajo k razumevanju sporočenega.

Slabo: V kolikor vas naša ponudba zanima, nas pokličite.
Dobro: Če vas naša ponudba zanima, nas pokličite.

Slabo: V primeru, da bo deževalo, prireditev odpade.
Dobro: Če bo deževalo, prireditev odpade.

Slabo: V letošnjem letu smo pridobili novega poslovnega partnerja.
Dobro: Letos smo pridobili novega poslovnega partnerja.

Slabo: Rad bi se vam zahvalil za požrtvovalnost.
Dobro: Zahvaljujem se vam za požrtvovalnost. 


Jedrnatost (J. Toporišič - Praktična stilistika)
Ničesar preveč, nas uči latinski pregovor. Ponekod na Slovenskem povedo isto takole: Preveč še s kruhom ni dobro. To velja seveda tudi za govorjeno in pisano besedo:  ne čvekajmo tjavdan, ne potapljajmo svojega poslušalca ali bralca v morje praznih besed. Bodimo kratki, jedrnati. Kratki in jedrnati smo, če uporabimo za to, da komu kaj povemo, toliko besed, da je ravno prav. Prav pa je, če nas je dobro razumel, ne da bi bil moral bogve kaj dodajati iz svojega in ne da bi si bil to, kar je v naši besedi važnega, z muko razbral iz besedne poplave. Vedeti moramo, da je biti obširen lažje kot biti jedrnat. Tudi obširnost je znamenje, da govoreči predmeta ne obvlada prav, da ne zna ločiti važno od malo pomembnega in se ga prav zato loteva večinoma brez pravega reda, z vseh mogočih strani, primernih in neprimernih. Obširnost tudi sama na sebi ni dobra, ker greši zoper zakon o zmanjševanju mikavnosti: tretji kozarec še tako bistre vode ni več tako dober kot prvi.
Jedrnati smo tudi tedaj, če stvari, posebno če pišemo, ne ponavljamo. Saj je znan pregovor: le v mlinu se dvakrat pove. Ponavljati smemo samo, če menimo, da je poslušalec ali bralec kaj važnega iz našega pripovedovanja pozabil, ali pa če se bojimo, da bi pozabil. Drugo so seveda ponovljene posamezne besede kot npr. zdaj zdaj, hitro hitro; z njimi stopnjujemo. Veliko ponovitev je v ljudskem pripovedništvu, včasih v pesmih ali, npr. pri Cankarju, tudi v prozi. Umetniki s tem dosezajo posebne učinke, za nas navadne zemljane pa je bolje, da jih v tem ne posnemamo. 


Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali. 
 

PREDLOGI z/s in k/h

Predlog z ali sVarianto s predloga z uporabljamo pred nezvenečimi nezvočniki, predlog z pa pred zvenečimi nezvočniki, zvočniki in samoglasniki.

Preprosteje: predlog s stoji pred besedami, ki se začnejo na p, t, k, s, f, h, c, č, š. V vseh drugih primerih stoji pred besedo predlog z.

Še preprosteje: poskusite predlog izgovoriti skupaj z besedo, na katero se nanaša. To je tudi pravilno, saj so predlogi breznaglasnice, te pa vedno izgovorimo skupaj z besedo.
Torej, »zpredlogom« ali »spredlogom«, »ztabo« ali »stabo«? Je lažje izgovoriti pravo obliko?

---

K ali h
Predlog h se uporablja samo pred besedami, ki se začnejo na k ali g. V vseh drugih primerih je pravilna uporaba predloga k.

Grem h kovaču, h Gregorju …  k tebi, k sosedu.
Lahko pa si pomagate z izgovarjavo. Le poskusite izgovoriti »kkovaču«, »kgozdu«.

 

Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.
 

 

»Treba je« ali »potrebno je«?

Zelo pogosto se napačno uporablja naklonski izraz treba, ki v besedilih najpogosteje postane kar pridevnik.
Pridevnik potreben (potrebno, potrebna) je lahko levi prilastek (potrebna količina) ali povedkovo določilo (varnost podatkov je potrebna).
Pridevnik potrebno ne more opravljati naloge nepregibnega povedkovnika, ki se uporablja ob pomožniku z nedoločnikom.

Narobe: Vlogi je potrebno priložiti življenjepis.
Prav: Vlogi je treba priložiti življenjepis.

Torej, kadar zapišete »potrebno« bodite pozorni, ali se nanaša na nedoločnik. Takrat je prav, da uporabite naklonski izraz treba.



Še več smernic za boljši jezik najdete na spletni strani H I Š A B E S E D.
Pridružite se nam na FACEBOOKU
Pišite nam na hisa.besed@gmail.com in z veseljem vam bomo pomagali.